dnevnik kodrčka

Le enkrat bi slišal lepoto glasov,
ki zemlji prinašajo mir blagoslov.
O mrtvo za vedno je moje uho
mrtvo je zame, logi pojo.

Le enkrat bi slišal, kar slavček drobi,
bi slišal škrjanca, ki v jutru žgoli.
A niti slutiti ne morem nikdar,
kaj ptičjega petja skrivnosti je čar.

Pastirsko piščalko bi slišal enkrat,
kako bi bil srečen, neizmerno bogat.
A ovce in pašniki molče,
so gluhe doline, so neme gore.

Le enkrat bi slišal prelet melodij,
na pesem srebrno in himno noči,
a pesmi zaprto je moje uho,
zato mi zalivajo solze oko.

Le enkrat zaslišal bi materin glas,
kako bi bil srečen za večnost in čas.
Ljubezen ji berem iz gorskih oči,
a njena ljubezen molči, le molči.

Očetov pozdrav bi zaslišal enkrat,
bi slišal, da sestri in bratu sem brat.
A tiho, kot v grobu je zame doma,
kdo moje bridkosti globino pozna.

Le enkrat bi slišal, ko Ave zvoni,
kako se marija na zemlji časti.
Kako bi jo s srcem in z usti slavil,
kako z oltarji bi vence ji vel.

Le enkrat bi slišal, ko praznik zvone,
bi slišal, ko orgle po cerkvi done.
O Bogu bi slišal nebeško povest,
kako bi iz duše globin mu bil zvest.

Ljudje jaz ne slišim, ne slišim svet.
Na zemljo prišel sem umirat, trpet.
A gori, tam gori, o tam bo lepo,
spev rajski bo slišalo moje uho.
_________________
"edino ljubezen prevlada"