dnevnik kodrčka

Obisk Zofije Mazej Kukovič v prostorih društva MDGL-ja



Nekega deževnega popoldanskega dneva, dne 27.5. 2009, je nas v prostorih društva MDGL-ja, presenetila z obiskom bivša ministrica za zdravstvo, gospa Zofija Mazej Kukovič.

Po dolgem času sem se srečala z njo na kavici, kjer sem med pogovorom z njo dobila zamisel, da bi lahko predstavila knjigo tudi članom MDGL-ja, saj sem bila mnenja, da bi tudi člane zanimalo, kako se je odvijalo njeno življenje in kako se je lotevala kriznih situacij.
Da je potekalo v prijetnem vzdušju, sem poklicala tolmačico Tanjo Guiliatti, ki si je rade volje vzela čas za naše člane. Gospa Zofija je nam predstavila svojo avtobiografsko knjigo Voz na strmini v katerem opisuje, kako se je spopadala s kriznimi težavami v poslovnem in zasebnem življenju. Vsako ponujeno delo se je lotila z odločnostjo, vztrajnostjo ter s svojo prefinjenostjo in ga tudi uspešno opravljala. Življenje jo je izoblikovalo v odločno osebo, pa si vedno našla čas tudi za prijatelje, znance, širši krog družine. Podaja se novim izzivom naproti in ker je bila kos mnogim izzivom in situacijam do sedaj, saj kot dekletu iz kraja Belih vod ni bilo v življenju nikoli prizanešeno, kar lahko razberemo iz knjige. Med njenim predavanjem sem si malo ogledovala člane, ki so s veliko vnemo poslušali.

Pomislila sem, da so se morda, predvsem starejši, vrnili nazaj v svoj čas, v preteklost, ko so bili mladi, in so bili časi drugačni, kot sedaj, kjer je trdo delo z rokami zamenjala sodobna tehnologija. Najbrž so se spominjali časov, kako so si znali pestriti svoj vsakdan brez materialnih dobrin, kako so morali trdo služiti za preživetje. Med nami, ki smo prisluhnili zgodbi gospe Zofije, se je pridružil tudi mali nadebudnež, sin tolmačice Tanje in spremljal dogajanje v društvu.

Njeno knjigo sem že pred obiskom v društvu prebrala. Med branjem knjige sem se veliko spomnila na svoje pretekle izkušnje, ki so povezane s gluhoto in sprejemanjem samo sebe v družbi slišečih. Prav tako pa me je knjiga spomnila na gluhe osebe, ki sem jih spoznala in mi dala občutiti, da sem spoznala ljudi, ki so s veliko vztrajnostjo in zagnanostjo dosegali veliko na različnih področjih kljub gluhoti. Marsikatero oviro so morali prebroditi. Ob koncu predstavitve knjige je gospa Zofija podarila vsakemu članu svojo avtobiografijo, namenila trenutek vsakemu članu, da je spregovorila par besed. Bila sem zadovoljna in presenečena nad takšno številčno odzivnostjo, čeprav sem obisk organizirala le par dni pred njenim obiskom. Rada bi se zahvalila predsedniku Saša Lukiču, da mi je omogočil prostor za ta namen predstavitve, prav tako pa se zahvaljujem njegovi prisotnosti ter prisotnosti vas, članov MDGL-ja. Za na konec pa bi rada napisala le to, da je bila gospa Zofija zelo navdušena nad vašim gostoljubjem ter prijaznostjo. Ostal ji bo v spominu vaš lep in topel sprejem med nami.

Simona Drev